Zgodovinski orisBogata zgodovina meščanskih strelskih društev, imenovanih tudi strelskih bratovščin ali strelskih gild - po vzoru drugih podobnih ustanov v poznem srednjem veku in renesansi sega nazaj, tja v 12 stoletje, ko jih zasledimo omenjene v različnih dokumentih in kronikah nekaterih zahodno, srednje in vzhodnoevropskih mest. Med njimi naj omenimo zlasti dežele nekdanje Avstroogrske monarhije, tako imenovana "Mitteleuropa", kjer je bilo strelstvo najbolj razvito in kjer so se pričevanja o obstoju teh združenj tudi najbolj živo ohranila, na primer v notranji Avstriji, na Češkem, Madžarskem, Hrvaškem, zlasti v Osijeku in Zagrebu, v slovenskih krajih, po strelstvu pa sta znani tudi Južna Tirolska in Švica, kjer se je tradicija klasičnih strelskih tekmovanj kot nekakšnega narodnega običaja obdrzala vse do danes.

Meščanska prostovoljna strelska društva so se razvila iz najrazličnejših oblik splošnih strelskih vaj, urjenja z orožjem, ki so se ga morali v začetku udeleževati skoraj vsi kolikor toliko za orožje sposobni meščani moškega spola. Glavni namen tega, z leti vedno bolj sistematičnega in z različnimi, največkrat zelo strogimi pravili urejenega urjenja s "hladnim" in "toplim" orožjem je bil: nenehna skrb za javni red in mir v samih mestih kot tudi obramba pred napadi zunanjih sovražnikov, ki jih v teh burnih stoletjih evropske zgodovine ni bilo malo. Od tod tudi verjetno tolikšna naklonjenost gosposke vsem oblikam strelskih združenj, saj so le-ta v času nevarnosti bila sposobna varovati njihovo premoženje in življenje; prav iz vrst strelcev so lahko v slehernem trenutku rekrutirali tudi zanesljive in dobre vojake.

Vendar to se ni vse; že prva znana strelska društva so poleg svojih rednih strelskih vaj, ki so se odvijale predvsem v poletni sezoni, gojila tudi razne druge, bolj zabavne oblike družabnega življenja. Prirejala so razna strelska slavja z zabavnim nagradnim streljanjem, skupne pojedine, popivanja in plese, največkrat kar v zgornjih, "klubskih", prostorih streliščne stavbe, na katerih je prihajajo včasih do bučnih sporov in izgredov, pri katerih je morala posredovati celo oblast, da je pomirila vročekrvneže.

Sprva so bila strelska društva zares demokratične združbe svobodnih meščanov in so morali vsi člani strelskega združenja za osnovne društvene potrebe prispevati enak delež, zato pa so imeli, seveda, tudi vsi enake pravice. Ze od vsega začetka je bila članarina za strelsko društvo in pa tudi posamezne druge takse, kotje bila, recimo, "strelnina", precej "zasoljena", zato revnejših meščanov na strelišču običajno ni bilo videti in je bila ta vrsta zabave tako rekoč "rezervirana"le za bogatejši sloj meščanov, za razne bogate trgovce, obrtnike, častnike, plemiče in podobno meščansko "smetano'.

Ko pa se je nevarnost s strani zunanjih sovražnikov, zlasti Turkov, polegla, to je bilo zlasti po uvedbi redne vojske, sta ostala obrambni smoter in sploh pomembnost strelskega društva kot oblike nekakšne "mestne zaščite" le še simbolična atributa, privilegija, s katerima so se strelci kitili ob vseh večjih, ne samo strelskih marveč nasploh mestnih slovesnostih. Sčasoma so se strelska drustva "prelevila" v združenja dokaj zaprtega tipa, v napol zasebniška združenja, ki so se pozneje še razcepila v več vej, pri čemer so največkrat odločali,  kot smo že zapisali, družbeni status članov, raba določenih vrst strelnega orožja in ne nazadnje -sam osnovni namen drustva.

O oprecej bogati, pestri in dostikrat tudi burni zgodovini strelskih društev se je skozi stoletja ohranilo precej dokumentarnega gradiva, bodisi v obliki pisanih virov, kulturnozgodovinskih predmetov, značk in emblemov, strelskih praporov, strelskega orožja ali pa bogate likovne dediščine, kot so na primer portreti strelcev in posebno likovno in kulturnozgodovinsko vabljivo gradivo -poslikane lesene in papirnate strelske tarče, med katerimi najstarejše znane angleške izvirajo celo iz 14. in 15. stoletja.

Društvo ljubljanskih ostrostrelcev je za čas svoje ustanovitve štelo leto 1562 in na osnovi te letnice več kot tristo let tudi slovesno praznovalo svoje jubileje; dolgo časa je namreč veljalo, da je fragment rokopisa Celovške kronike iz 1eta1562, ki poroča, da je bilo 14. julija tega leta v Ljubljani veliko "svobodno" streljanje, prvi znani pisani vir o ljubljanskem strelskem društvu in o ljubljanskem meščanskem strelišču. Vendar to prav gotovo ne bo držalo in je to društvo še starejše, kajti v sodnem zapisniku iz leta 1551, torej več kot deset let pred imenovano Celovško kroniko, lahko preberemo, da ljubljanski strelci prosijo magistrat. da jim podeli sukno za hlače, ki je bilo takrat običajna nagrada za dobro streljanje.

Domnevno je bilo prvo ljubljansko strelišče lesena stavba, postavljena ob vznožje grajskega hriba, na mestu današnje ljudske kuhinje (od tod izvira tudi ime Streliška ulica). Lesena so bila v glavnem tudi strelišča, ki so jih postavili pozneje, zadnje med njimi je bilo leta 1876 zgrajeno novo strelišče pod Rožnikom, na mestu danasnje Biotehnične fakultete, in razumljivo je, da so morali biti na teh streliščih zagotovljeni vsaj minimalni varnostni pogoji (zemeljski okopi za krogle, visoka lesena ali zidana ograja okrog strelišča, ki je preprečevala vstop na nevarno območje mimoidočim meščanom in drugo); mestni svet je vedno strogo nadzoroval izvajanje teh varnostnih ukrepov. Prav v zvezi s tem je bilo s strani meščanov vedno dosti kritičnih pripomb, zlasti je bilo veliko odpora proti graditvi tega zadnjega strelišča pod Rožnikom. Tako lahko v takratnem časopisu preberemo pritožbo bralca, ki piše, da mu je, ko seje vračal domov, z mestnega strelišča pribrenčala nad glavo krogla.

Janez Vajkard Valvasor piše pri nadrobnem popisu kranjskega glavnega mesta v svoji Slavi vojvodine Kranjske (1689) tudi o ljubljanskih streliščih in strelcih: "Tu, pred mestom, je plesišče in jahalnica za vajo plemenite mladeži, v turjaškem vrtu tudi strelišče za plemiče. Pray tako imajo v Ljubljani, deželni uradniki svoje posebno strelišče, meščani pa tudi svoje. Streljajo poleti vsako nedeljo in vsi na novo sprejeti meščani so dolžni prihajati semkaj dve leti ter se vaditi v streljanju. V ta namen plačuje mesto poročnika, da bi meščane vadil in izuril v vsakovrstnem orožju...'. Vendar pa je bilo plemiško in civilno strelsko društvo dosti mlajše od društva ljubljanskih ostrostrelcev.

Začetek strelske sezone je po navadi določilo strelsko vodstvo, odobriti pa ga je moral, po tedanjem običaju, sam magistrat. Streljalo se je ob lepih sončnih in prazničnih dnevih, od konca aprila ali začetka maja do konca meseca avgusta in sicer, največkrat popoldne od 13. ali 14. ure do 19. ali 20. ure zvečer, v glavnem pa se tarče ni smelo sneti pred 19. uro zvečer. Streljalo se je takrat, kadar so bili prisotni pri streljanju najmanj trije strelci. Sleherno streljanje je morala odobriti strelska direkcija, le-ta je tudi razsojala o tem, ali so predložene slikane tarče primerne za streljanje ali ne. Med streljanjem so se morali vsi strelci podrejati navodilom višjega strelskega mojstra; ta je tudi ocenjeval nagradne zadetke. Preden je ustrelil, je moral vsak strelec svoj strel napovedati. Prav tako ni smel strelec zapustiti svojega strelskega mesta, dokler mu ni merilec pokazal njegovega zadetka. Največkrat je strelec, ko je končal streljanje, dal znak merilcu z zvoncem in šele potem mu je ta pokazal s posebno merilno palico njegov zadetek. Če je strelec zadel v center, to je v okroglo črno ploščico, jo je moral merilec sneti, numerirati in zamenjati; prestreljeno ploščico je spravil potem v posebno skrinjico, ki jo je zvečer pregledala komisija. Če je strelec zgrešil,je lahko svoj strel ponovil, toda samo enkrat. V primeru, da je puška kar trikrat zatajila, je moral strelec zravnan in v teku, zapustiti svoje strelsko mesto; spet je lahko streljal šele takrat, ko je bila puška popravljena. V tem primeru je imel prednost pred drugimi. Med strelci je, kot smo že omenili, dostikrat prihajalo do prepirov in ostrih medsebojnih sporov; prav zaradi tega in pa tudi zaradi čestih nepravilnosti v samem načinu streljanja je leta 1711 deželni vicedom Franc Anton grof Lanthieri sestavil in zapisal prvi, uradno veljavni in priznani strelski red. V njem so bila zbrana vsa osnovna pravila strelskega urjenja in tekmovanj, kakor tudi vse druge odredbe in varnostni ukrepi. Strelski red, bogat vir podatkov o ljubljanskih strelcih in strelišču, je v poltretjem stoletju doživel vrsto revizij in dopolnitev s takratnimi aktualnimi pravili in uredbami. Poleg tega strelskega reda so vodili strelci tudi natančne knjige o streljanju; vanje so vpisovali, za vsako streljanje posebej, imena strelcev, vrednost zadetkov in še druge potrebne podatke. Obstajale pa so tudi blagajniške knjige v zvezi z članarino in takso za streljanje ter občasni tiskani seznami vseh članov društva ostrostrelcev z najvažnejšimi podatki; tako iz tiskanega seznama vseh članov ljubljanskega društva ostrostrelcev iz leta 1848 zvemo, da je društvo štelo takrat kar 390 članov, med njimi je bilo tudi 14 strelk, ki jih pred 19. stoletjem še ni bilo zaslediti.

Iz zapuščine Društva ljubljanskih ostrostrelcev je ohranilo poleg omenjenega tudi še nekaj drugega kulturnozgodovinskega in likovnega gradiva, kot je dragocen, bogato okrašen strelski prapor, ki so ga nosili člani strelskega društva v slavnostnih povorkah, nagradni strelski pokal, ki je nastal kot spomin na slavnostni dogodek, ko je obiskal leta 1856 ljubljansko strelišče sam cesar Franc Jozef, vrsta strelskih značk, ki so jih nosili strelci na streljanjih in ob raznih drugih prilikah, pripete na svojo strelsko uniformo, najdragocenejši dokument pa je zlata strelska verižica, ki jo je nosil ob svečanih prilikah za vratom višji strelski nadmojster in so člene te verižice prispevali posamezni člani strelskega društva; na vsakem členku te verižice sta vgravirana ime darovalca in datum.

Strelsko življenje v Ljubljani je bilo posebno razgibano v 18. in 19. stoletju; streljanja so se vrstila en za drugim, tudi v večjem številu v eni sami sezoni. O pogostih streljanjih nam priča tudi precejšnje število razmeroma dobro ohranjenih strelskih tarč. Streljanj na ljubljanskem strelišču so se udeleževali kot gostje tudi strelci z drugih strelišč, na primer iz Kranja, Škofje Loke, Trsta, Dunaja in od drugod, enako so hodili streljat ljubljanski strelci v Trst, na Dunaj in drugam, kjer so pogosto, kot nam poročajo tedanji časopisi, zlasti pa Laibacher Zeitung, dosegli prav lepe uspehe; običajno so bili vsi ti obiski in medsebojna srečanja povezani z različnimi drugimi svečanostmi, s slovesnimi povorkami in drugimi ceremonijami. Na vseh prireditvah so se strelci vedno pojavljali v obliki zaključene in po izgledu vsekakor daleč najbolj atraktivne skupine, ki se je kitila s svojimi posebnimi uniformami, odlikovanji in praporom.

Iz pestre zgodovine Društva ljubljanskega ostrostrelstva moramo omeniti tudi postavitev novega strelišča na mestu starega, ki so ga podrli, iz leta 1737. Novo strelišče, ki so ga svečano odprli leta 1804, je slikovno okrasil član strelskega društva in nekaj časa tudi strelski nadmojster slikar Andrej Herrlein; poslikal je pročelje streliške stavbe in prispeval kar 39 portretov strelcev nekaj jih je naslikal po naravi, ostale po raznih predlogah; ti portreti, ki so naslikani vsi po istem "obrazcu", so krasili, tako kot tudi poslikane tarče, zgornje, društvene prostore streliške stavbe, med njimi so bili portreti nekaterih najimenitnejsih ljubljanskih meščanov kot je bil na primer baron Žiga Zois, ki je bil tudi član društva ostrostrelcev.

Se pomembnejši zgodovinski, kulturnozgodovinski in ne nazadnje tudi likovni dokument o obstoju in bogatem, neprekinjenem razvoju Drustva ljubljanskih ostrostrelcev skozi stoletja, so prav gotovo poslikane lesene ali papirnate plošče strelskih tarč. Te so največkrat okrogle ali kvadratne, redkeje imajo tudi drugačno obliko, in vsebujejo neprecenljiv vir podatkov o življenju, dogodkih, običajih in navadah ne samo članov strelskega društva, marveč "držijo zrcalo" družbi tistega časa nasploh. Najstarejša ohranjena poslikana tarča društva ljubljanskih ostrostrelcev je iz leta 1719, zadnja tarča, ki jo je naslikal ljubljanski slikar Edo Deržaj ob priliki 375 letnice Društva ljubljanskih ostrostrelcev, pa nosi letnico 1940. Kmalu zatem je bilo zaradi začetka druge svetovne vojne to društvo tudi ukinjeno. Vse gradivo Društva ljubljanskih ostrostrelcev, ki ga ni odnesla vihra druge svetovne vojne, ali pa ga niso shranili takratni strelci, je danes v zbirkah Mestnega muzeja Ljubljana, ki je leta 1980 pripravil tudi veliko, atraktivno razstavo Poslikane tarče s strakovno dobro pripravljenim in zajetnim spremnim katalogom.

Društvo ljubljanskih ostrostrelcev je kot eno najstarejših tovrstnih društev v Evropi, odigralo pomembno vlogo v kulturni zgodovini mesta Ljubljane, saj je bilo že v zgodnjem obdobju svojega obstoja eno najmočnejših zarišč družabnega in športno - rekreativnega življenja v mestu, da o njegovem prikritem obrambnem smotru, zlasti na začetku, niti ne govorimo.

Strelska zveza Slovenije

Dolenjska cesta 11

1000 Ljubljana

 

01 427 10 09

01 428 05 82

info[@]strelska-zveza.si

Obvestilo

- Veliko datotek na naši strani je v PDF formatu. V kolikor jih ne morete odpirati, si namestite Adobe Reader.

- Imate novico za našo spletno stran? Pišite nam na info[@]strelska-zveza.si. Ne pozabite priložiti tudi fotografije.

- Pripombe, predloge in pobude posredujte na info[@]strelska-zveza.si